Changes between Initial Version and Version 1 of opengl-intro

Timestamp:

Feb 10, 2009, 7:25:08 PM (17 years ago)

Author:

Leon Kos

Comment:

Računalniška grafika v TeX obliki

opengl-intro

@@ +1 @@
+= Računalniška grafika =
+
+Leon Kos
+
+
+  Predstavljeni so bistveni prijemi pri programiranju
+  računalniške grafike z grafično knjižnico OpenGL. Ta
+  dokument naj bi bil osnova za vaje pri predmetih RPK, OPK, PK in
+  izdelavo seminarjev s tega področja. Ker študenti FS
+  pridobijo znanje programiranja v jeziku Fortran, so primeri podani za
+  ta jezik. To pa ne pomeni, da je teorija omejena le na ta jezik, saj
+  brez bistvenih popravkov kode lahko pišemo tudi v jeziku C in C++.
+
+
+= Uvod =
+
+Za modeliranje posebnih modelov običajno ni možno uporabiti
+splošno namenskih grafičnih orodij. To se pokaže predvsem
+pri vizualizaciji inženirskih preračunov. Rezultati modeliranja
+običajno niso le funkcije ampak kompleksni objekti kot so grafi,
+vodi, hierarhične strukture, animacije gibanja, mehanizmi,
+kontrola poti, volumski modeli posebnih oblik, ...
+
+Skozi razvoj računalnikov so se uvajali različni standardi za
+grafiko. Od začetnikov kot je GKS in njegovega naslednika PHIGS je
+ostal le še spomin. To pa predvsem zaradi zahtevnosti
+implementacije in zaprtosti kode. Kot edini odprti standard obstaja
+le OpenGL, ki ga je najprej uvedel SGI na svojih grafično podprtih
+delovnih postajah. Poleg OpenGL obstaja tudi Microsoftov Direct3D, ki
+pa je omejen na PC računalnike z Windows in ni tako enostaven za
+uporabo kot OpenGL, ki se je zaradi svoje odprtosti in zmogljivosti
+uveljavil na vseh operacijskih sistemih in strojnih platformah.
+
+Jezik OpenGL je konstruiran kot strojno-neodvisen vmesnik med
+programsko kodo in grafičnim pospeševalnikom. Strojna
+neodvisnost jezika OpenGL poneni tudi to, da v specifikaciji jezika ni
+podpore za nadzor okenskega sistema in dogodkov (\emph{events}) pri
+interaktivnem programiranju. Za tak nadzor so za vsak operacijski
+sistem izdelani vmesniki, ki povezujejo OpenGL stroj z okenskim
+sistemom. 
+
+Zaradi specifičnosti različnih okenskih sistemov (Windows,
+Xwindow, MacOS, BeOS) je potrebno za vsak sistem uporabiti posebne
+prijeme pri klicanje OpenGL ukazov. Da bi vseeno lahko posali
+programe, s sicer omejeno funkcionalnostjo uporabniškega vmesnika,
+se je izdelala knjižnica GLUT (GL UTility), ki vse razlike
+med operacijskimi sistemi kompenzira in vpeljuje skupen način
+manipuliranja z dogodki (\emph{events}). S knjižnico GLUT je tako
+mogoče pisati prenosljive programe, ki so enostavni za
+programiranje in dovolj zmogljivi za nezahtevne uporabniške
+vmesnike.
+
+
+= Enostavni OpenGL program =
+
+Osnovni jezik OpenGL je podan v knjižnici GL. Bolj zahtevni
+primitivi se gradijo z knjižnico GLU (GL Utility) v kateri so
+podprogrami, ki uporabljajo rutine GL. Rutine GLU vsebujejo več
+GL ukazov, ki pa so splošno uporabni in so bili zato
+standardizirani. 
+
+\subsection{Dogodki}
+Vsi okenski vmesniki delujejo na principu dogodkov (\emph{events}). To
+so signali okenskega sistema, ki se pošiljajo programu. Naš
+program je tako v celoti odgovoren za vsebino okna. Okenski sistem mu
+le dodeli področje (okno) katero vsebino mora popolnoma
+nadzorovati. Poleg dodeljenega področja pa okenski sistem
+pošilja še sporočila našemu programu. Najbolj pogosta
+sporočila so: 
+\begin{description}
+\item[display] Prosim obnovi (nariši) vsebino okna. Več
+  možnih primerov je, da se to zgodi. Lahko je drugo okno odkrilo
+  del našega okna, okno se je premaknilo na omizju ali pa se je
+  ponovno prikazalo po tem ko je bilo ikonizirano. Prestrezanje tega
+  dogodek je obvezno saj mora prav vsak program poskrbeti, da se
+  vsebina okna obnovi.
+\item[reshape] Velikost/oblika okna se je spremenila. Poračunaj
+  vsebino okna za novo velikost. Ta dogodek se zgodi, kadar
+  uporabnik z miško spremeni velikost okna.
+\item[keyboard] Pritisnjena je bila tipka na tipkovnici. 
+\item[mouse] Stanje gumbov na miški se je spremenilo. Uporabnik je
+  pritisnil ali sprostil enega od gumbov.
+\item[motion] Uporabnik premika miško ob pritisnjenem gumbu.
+\item[timer] Program zahteva sporočilo po preteku po določenega
+  časa, da bo popravil vsebino okna. Primerno je za časovne
+  simulacije.
+\end{description}
+Seveda poleg naštetih dogodkov obstajajo še drugi dogodki, za
+katere lahko skrbi naš program. Ni pa potrebno da naš program
+skrbi za vse naštete dogodke. Običajno mora program povedati
+okenskem sistemu, za katere dogodke bo skrbel in za te dogodke mu bo
+sistem tudi pošiljal sporočila. 
+
+\subsection{GLUT}
+Za abstrakcijo dogodkov
+okenskega sistema v našem primeru skrbi knjižnica GLUT. Primer
+minimalnega programa, ki nariše črto, je naslednji:
+{\scriptsize\begin{verbatim}
+subroutine display
+include 'GL/fgl.h'
+implicit none
+call fglClear(GL_COLOR_BUFFER_BIT)
+call fglColor3f(1.0, 0.4, 1.0)
+call fglBegin(GL_LINES)
+call fglVertex2f(0.1,0.1)
+call fglVertex3f(0.8,0.8,1.0)
+call fglEnd
+call fglFlush
+end
+
+program crta
+external display
+include 'GL/fglut.h'
+call fglutInit
+call fglutInitDisplayMode(GLUT_SINGLE + GLUT_RGB)
+call fglutCreateWindow('Fortran GLUT program')
+call fglutDisplayFunc(display)
+call fglutMainLoop
+end
+\end{verbatim}
+}
+    
+Fortranski program je sestavljen iz dveh delov: glavnega programa
+\texttt{crta} in podprograma display. Z ukazom \texttt{fglutInit}
+inicializiramo GLUT knjižnico podprogramov. Sledi zahteva po vrsti
+okna. S konstantama GLUT\_SINGLE in GLUT\_RGB povemo, da želimo
+okno z eno ravnino tribarvnega RGB prostora.  spremenljivka
+\texttt{window} hrani številko okna, ki jo naredi
+\texttt{fglutCreateWindow} in hkrati pove OS, kakšen naj bo napis
+na oknu. Okenskemu sistemu moramo še dopovedati, katere dogodke bo
+program prestrezal. Za podani primer je to le prikaz vsebine okna. S
+klicem podprograma \texttt{fglutDisplayFunc} prijavimo OS, da naj
+pošilja sporočila za izris, knjižnici GLUT pa s tem 
+dopovemo, da ob zahtevi za ponovni izris pokliče podprogram
+\texttt{display}. 
+
+Zadnji klic v glavnem programu je vedno \texttt{fglutMainLoop}. Ta
+podprogram se konča le takrat se konča celoten program. Kot že
+ime podprograma govori, je to glavna zanka programa, v kateri GLUT
+sistematično sprejema sporočila in kliče naše
+podprograme za dogodke. V podanem primeru je to le en tip dogodkov, ki
+je tudi najbolj uporaben - \texttt{display}. Ostale tipe dogodkov pa
+\texttt{fglutMainLoop} obdeluje na privzeti način, ki je lahko
+preprosto ignoriranje sporočila ali pa klicanje vgrajenega
+podprograma, ki obdela sporočilo. Izgled glavnega programa je tako
+običajno zelo podoben za vse tipe GLUT programov v katerem si
+sledijo ukazi v naslednjem zaporedju:
+\begin{enumerate}
+\item Vključi definicije konstant \texttt{GLUT} z ukazom
+  \texttt{include 'GL/glut.h'}
+\item Dopovej Fortranu, da so imena, kot je npr. \texttt{display},
+  podprogrami in ne spremenljivke. To se naredi z ukazom \texttt{external}
+\item Inicializiraj GLUT
+\item Nastavi parametre okna (položaj, velikost, tip, bitne
+  ravnine, pomnilnik)
+\item Naredi okno in ga poimenuj
+\item Prijavi podprograme, ki jih bo program izvajal ob
+  dogodkih. Obvezno prestrezanje je le za \emph{display}. Ostali so poljubni.
+\item Nastavi lastnosti OpenGL stroja. To so običajno ukazi
+  \texttt{fglEnable} ali pa kakšna nastavitev luči, materialov
+  in obnašanja GL stroja. V tem področju se običajno
+  nastavi tudi ostale spremenljivke, ki niso neposredno vezane na
+  OpenGL, ampak na samo delovanje programa, ki poleg prikaza dela
+  še kaj drugega.
+\item Zadnji je klic \texttt{fglutMainLoop}, iz katerega se program
+  vrne, ko zapremo okno. Ob tem glavni program konča.
+\end{enumerate}
+
+
+\subsection{Izris v jeziku OpenGL}
+V podprogramu \texttt{display} se morajo torej nahajati ukazi, ki
+nekaj narišejo v okno. To so ukazi v jeziku OpenGL ali krajše
+v jeziku GL. Vsi podprogrami ali funkcije v GL imajo predpono pri
+imenu \emph{gl} oziroma za Fortran \emph{fgl}. Te predpone so potrebne
+zaradi možnega prekrivanja z imeni v drugih knjižnicah in
+jezikih. Za razumevanje jezika se lahko funkcije razlaga brez teh
+predpon, saj je OpenGL koncipiran tako, da so tipi argumentov za vse
+jezike podobni. Za posamezen jezik se predpostavi prefiks (za Fortran
+je to \texttt{fgl}, za C pa \texttt{gl})
+
+Podprogram \texttt{display} torej skrbi za izris vsebine okna. Z
+ukazom \emph{Clear} se briše celotno področje okna.  Kaj
+konkretno se briše povemo z argumentom. V našem primeru je to
+\texttt{GL\_COLOR\_BUFFER\_BIT}, kar pomeni brisanje vseh točk v
+barvnem pomnilniku. 
+
+Z ukazom \emph{Color} se nastavi trenutna barva grafičnih
+gradnikov, ki se bodo izrisovali v nadaljnih ukazih. Kot argument se
+podaja barva v RGB komponentah. Običajno imajo GL ukazi na koncu
+imena tudi oznako tipa argumentov, ki jih je potrebno podati pri klicu
+podprograma. To je običaj za skoraj vse jezike. Tako imamo za
+Fortran in za C pri podprogramih, kot končnico imena še oznako o
+številu argumentov in tip argumentov. Podprogram \emph{fglColor3f}
+torej pomeni, da zahteva podprogram tri argumente tipa \texttt{float},
+kar je ekvivalentno v fortranu tipu \emph{real} ali \texttt{real*4}.
+Najbolj uporabljane GL ukaze lahko torej podamo z različnimi tipi
+argumentov za isti ukaz. Izbor tipa argumentov je odvisen od
+programerja in njegovih zahtev. Tako so argumenti za isto funkcijo
+izbrani glede na priročnost. Za podani primer imamo ukaz
+\emph{Vertex} v dveh oblikah in isti tip argumentov. \texttt{Vertex2f}
+pomeni, da podajamo kordinate vozlišča z dvema argumentoma.
+Tipi argumentov (končnic) so naslednji:
+\begin{description}
+\item[f] V jeziku C float in real ali real*4 za Fortran
+\item[d] double za C in real*8 za Fortran
+\item[i] integer
+\item[s] short integer v C-ju ali integer*2 za F
+\end{description}
+Namesto fiksiranega števila argumentov obstajajo tudi funkcije, ki
+imajo podan argument v obliki vektorja. Za to se uporabi končnica
+\texttt{v}. Nekaj primerov končnic:
+\begin{description}
+\item[3f] Sledijo trije argumenti realnih števil
+\item[3i] Sledijo trije argumenti celih števil
+\item[3fv] Sledi vektor treh realnih števil
+\end{description}
+
+Ker je GL v osnovi 3D pomeni, da so argumenti če sta podani le dve 
+koordinati $x$ in $y$ v ravnini $z=0$. Torej je to ekvivalentno klicu
+podprograma \emph{Vertex(x, y, 0)}. V našem primeru imamo
+tudi nastavitev vozlišča z ukazom
+\texttt{Vertex3f(0.8,0.8,1.0)}, ki podaja vse tri koordinate v
+prostoru. Koordinata $z=1$ je torej podana, vendar je zaradi
+privzetega začetnega ortografskega pogleda v prostor ravnine (x,y)
+koordinata $z$ po globini neopazna. če pa bi bila projekcija
+perspekvivna in ne ortogonalna, bi opazili tudi vpliv
+koordinate $z$. Raznolikost tipov argumentov se pokaže ravno pri
+podajanju vozlišč, saj obstajajo naslednjji podprogrami:
+\emph{glVertex2d, glVertex2f, glVertex2i, glVertex2s, glVertex3d,
+  glVertex3f, glVertex3i, glVertex3s, glVertex4d, glVertex4f,
+  glVertex4i, glVertex4s, glVertex2dv, glVertex2fv, glVertex2iv,
+  glVertex2sv, glVertex3dv, glVertex3fv, glVertex3iv, glVertex3sv,
+  glVertex4dv, glVertex4fv, glVertex4iv, glVertex4sv}. In vse to za
+en sam ukaz.
+
+Namen velikega števila istih podprogramov za isto funkcijo je
+opustitev pretvarjanja tipov in s tem pisanje bolj razumljive
+in hitrejše kode. V jeziku C++ ali Java, ki pa sam dodaja ustrezne
+argumente k imenom funkcij, pa bi lahko obstajal le en podprogram (npr.
+\emph{glVertex}), jezik pa bi sam dodal ustrezne končnice in s tem
+klical ustrezno funkcijo.
+
+Izris grafičnih elementov risbe se v GL podaja med ukazoma
+\emph{glBegin} in \emph{glEnd}.  Predmet risanja podamo kot argument v
+ukazu \texttt{Begin}. Na splošno velja, da funkcije brez končnic
+zahtevajo en sam argument s konstanto, ki je podana v \emph{header}
+datoteki s končnico \texttt{.h} in se vključuje za začetek
+programske enote s stavkom \texttt{include 'GL/fgl.h'}. Za fortran je
+programska enota vsak podprogram, zato moramo pri vsakem
+podprogramu, ki uporablja te konstante, na začetku dopisati
+še vključevanje teh konstant. Za C je modul \emph{.c}
+datoteka, in ni potrebno vključevanje definicij konstant za vsak
+podprogram, kot je to nujno za Fortran. 
+
+Vse te GL konstante, ki so napisane v \emph{fgl.h} in \emph{fglu.h}
+imajo standardno predpono \texttt{GL\_} in je za vse jezike
+enoznačen. Ker pa Fortran ne zahteva deklaracje spremenljivk in
+ima implicitno definirane tipe je prav možno, da se zatipkamo pri
+imenu konstante, kar za Fortran pomeni realno številko z
+vrednostjo 0.0. Da se izognemo takim težavam, se priporoča
+ukaz \emph{implicit none}, s katerim izključimo predpostavljene
+tipe in moramo za vsako spremenljivko povedati, kakšnega tipa je.
+žal pa F77 ne omogoča prototipov tako, da je še vedno
+potrebna pazljivost, kakšne tipe podajamo kot argumente
+podprogramom. Posebno to velja za podprograme \emph{GLU}, ki
+običajno nimajo tako razvejanih možnosti argumentov, kot
+knjižnica \emph{GL}.
+
+Zadnji ukaz \texttt{glFlush} dopove GL stroju naj vse te ukaze, ki jih
+je sprejel do sedaj, spravi iz svojih internih pomnilnikov v okno
+okenskega sistema. Ker imamo v našem primeru le enostaven izris,
+smo se odločili le za en slikovni pomnilnik
+(\texttt{GLUT\_SINGLE}), ki je primeren le za statične slike. Za
+aplikacije pri katerih se vsebina zaslona pogosto spreminja, je
+primerneje uporabiti okno z dvema grafičnima pomnilnikoma
+\texttt{GLUT\_DOUBLE}. Prednost slednjega je v tem, da v en pomnilnik
+rišemo, drugega pa prikazujemo. Rišemo v ravnino, ki je v ozadju.
+Ob koncu risanja pa le zamenjamo ravnini. Ker pa je to odvisno od
+sistema se ukaz za zamenjavo risalnih ravnin imenuje
+\texttt{glutSwapBuffers}. Prednost takega načina se pokaže pri
+animacijah. 
+
+= Geometrijski primitivi =
+Uporabiti je mogoče le enostavne primitive.  To pa predvsem zaradi
+zahtevane hitrosti in enostavosti izdelave strojnega pospeševanja.
+Ločimo tri vrste teh enostavnih primitivov:
+\begin{itemize}
+\item točke ali pike
+\item črte 
+\item ploskvice konveksnega tipa
+\end{itemize}
+Bolj zahtevne predstavitve izvedemo z kombiniranjem teh primitivov. Tako
+krivulje različnih tipov aproksimiramo z lomljenkami, površine
+pa s ploskvicami. Za najbolj razširjene kompleksne tipe se že
+nahajajo podprogrami v knjižnici \emph{GLU}. Obstajajo tudi
+možnosti sestavljenih enostavnih gradnikov za črte in
+ploskvice. Za črte poznamo tako naslednje možnosti:
+\begin{description}
+\item[GL\_LINES] Pari vozlišč podajajo posamezne segmente
+\item[GL\_LINE\_STRIP] Zaporedje povezanih vozlišč podaja
+  lomljenko
+\item[GL\_LINE\_LOOP] Lomljenka se zaključi tako, da poveže
+  prvo in zadnje vozlišče.
+\end{description}
+Konstante so podane kot argument za podprogram \emph{Begin}. Za
+ploskve se podaja več točk. Najenostavnejše ploskve so
+trikotniki. Možni so še ravninski štirikotniki in konveksni
+ravninski mnogokotniki. Enostavne elemente lahko podajamo tudi v
+pasovih in trikotnike v pahljačah:
+\begin{description}
+\item[GL\_TRIANGLES] Tri vozlišča za en trikotnik
+\item[GL\_TRIANGLE\_STRIP] Pas trikotnikov. Tri vozlišča za
+  prvi in nato vsako nadaljnje vozlišče k prejšnjemo
+  trikotniku doda nov trikotnik. 
+\item[GL\_TRIANGLE\_FAN] Pahljača: vsako dodatno vozlišče
+  naredi dodaten trikotnik v smislu dežnika.
+\item[GL\_QUADS] Ravninski štirikotnik se podaja s štirimi
+  vozlišči.
+\item[GL\_QUAD\_STRIP] Dodatni štirikotniki gradijo pas z
+  dodajanjem parov vozlišč.
+\item[GL\_POLYGON] En sam konveksni mogokotnik poljubnega števila
+  vozlišč. 
+\end{description}
+Za nesestavljeni tipe gradnikov lahko med \emph{Begin} in \emph{End}
+podamo tudi več vozlišč. Tip gradnika se pri pri tem
+avtomatsko ponovi. Med \emph{Begin} in \emph{End} se lahko uporabljajo
+še ukazi za barvo \emph{glColor} in normale \emph{glNormal}. Ti
+ukazi nastavljajo trenutno stanje, ki velja za vsa naslednja
+vozlišča. Primer podprograma za prikaz enega trikotnika v
+ravnini je naslednji:
+{\scriptsize
+\begin{verbatim}
+subroutine display
+implicit none
+include 'GL/fgl.h'
+call fglClear(GL_COLOR_BUFFER_BIT)
+call fglBegin(GL_TRIANGLES)
+call fglColor3f(1.0, 0.0, 0.0)
+call fglVertex2f(-1.0, -1.0)
+call fglColor3f(0.0, 1.0, 0.0)
+call fglVertex2f(0.0, 1.0)
+call fglColor3f(0.0, 0.0, 1.0)
+call fglVertex2f(1.0, 0.0)
+call fglEnd
+call fglFlush
+end
+\end{verbatim}
+}
+Pred vsako točko je podana še trenutna barva. Izrisani
+trikotnik tako ni enotne barve ampak se njegova notranjost preliva iz
+ene skrajne barve v drugo. Rezultat prikazuje slika \ref{fig:color-triangle}.
+\begin{figure}[htbp]
+  \centering
+  \includegraphics[height=1.5in]{color-triangle}
+  \caption{Trikotnik s podanimi barvami v vozliščih}
+  \label{fig:color-triangle}
+\end{figure}
+Uporaba različnih barv v vozliščih  mogoče ni posebno
+uporabna. Za podajanje normal pa je običajno potrebno, da so
+normale v vozliščih različne. Različne normale v
+vozliščih nastajajo povsod tam kjer imajo ploskvice skupen rob,
+za katerega želimo, da ima gladek prehod. To pa je povsod tam, kjer
+aproksimiramo ,,gladko`` površino z osnovnimi gradniki.  Slika
+\ref{fig:normala} kaže splošno postavitev treh točk v
+prostoru. 
+\begin{figure}[htbp]
+  \centering
+  \includegraphics{normal0}
+  \caption{Normala}
+  \label{fig:normala}
+\end{figure}
+Normalo za trikotnik
+z vozlišči $\vec{r}_0, \vec{r}_1, \vec{r}_2$ izračunamo z
+vektorskim produktom
+$$ \vec{n} = \frac{  (\vec{r}_1-\vec{r}_0)\times (\vec{r}_2-\vec{r}_0) }
+    {|(\vec{r}_1-\vec{r}_0)\times (\vec{r}_2-\vec{r}_0)|} 
+$$
+    
+Imenovalec zgornje enačbe je dolžina vektorja $\vec{n}$.
+Normala je pravokotna na razliko vektorjev, ki podajajo
+vozlišče gradnika.
+
+
+= Geometrijske transformacije =
+Osnova vseh grafičnih knjižnic so tudi osnovne geometrijske
+transformacije, kot so:  
+\begin{description}
+\item[Translate(x, y, z)] Premik v smeri vektorja
+\item[Rotate(fi, x, y, z)]  Rotacija za \emph{fi} stopinj okoli osi
+  podane z  (x, y, z)
+\item[Scale(x, y, z)] Skaliranje po posameznih oseh 
+\end{description}
+Ukazi za transformacije se ne smejo pojavljati med \emph{Begin/End},
+saj bi to pomenilo, da se transformacija spreminja med izrisom.
+Geometrijske transformacije nam pomagajo pri modeliranju, saj lahko
+podajamo vozlišča gradnikov v nekem poljubnem koordinatnem
+sistemu. To je lahko svetovni koordinatni sistem ali lokalni
+koordinatni sistem. Za primer izberimo izris krivulje $y(x)=\sin(x)$ v
+jeziku GL. Kot smo že opazili, je prednastavljeno okno v GLUT
+obliki kvadrata, velikosti (-1,-1) do (1,1). Vsega skupaj torej dve
+enoti. V zaslonskih koordinatah je prednastavljena velikost okna
+$300\times 300$ pikslov. Za nas je pomembno, da sinus narišemo v
+mejah od -1 do 1. Vzemimo primer, ko predvidimo število točk.
+Podprogram za izris je naslednji:
+
+{\scriptsize\begin{verbatim}
+subroutine display
+include 'GL/fgl.h'
+call fglClear(GL_COLOR_BUFFER_BIT)
+call fglBegin(GL_LINE_STRIP)
+do i=0,10
+  y = sin((i-5)/5.0*3.14)
+  call fglVertex2f((i-5)/5.0, y/3.14)
+end do
+call fglEnd
+call fglFlush
+end
+\end{verbatim}}
+Da smo spravili naših 11 točk lomljenke v okvir -1, 1 je bilo
+potrebno premakniti koordinatni sistem osi $x$ za 5, ga nato še
+skalirati tako, da smo iz območja [0,10] dobili območje [-3.14,
+3.14]. čeprav smo za izračun koordinate y potrebovali na osi x
+območje [-3.14, 3.14] pa je potrebna os $x$ za izris v območju
+[-1,1]. Zato pri izrisu podajamo os $x$ tako, da ponovno
+poračunavamo območje [0,10] v območje [-1,1], tako da \texttt{i}-ju
+odštejemo 5 in delimo z 5. Lahko bi tudi delili s 5 in odšteli
+1. Nekoliko bi poenostavili stvari, če bi imeli vsaj en kordinatni
+sistem že takoj uporaben. Recimo os $x$. Zanka se nekoliko
+poenostavi, še vedno pa je potrebno vse koordinate pomanjšati
+za 3.14 oziroma poskalirati.
+{\scriptsize\begin{verbatim}
+do x=-3.14, 3.14, 0.6
+y = sin(x)
+call fglVertex2f(x/3.14, y/3.14)
+end do
+\end{verbatim}}
+Bolj razumljivo bi bilo risati kar v lokalnem koordinatnem sistemu in
+prednastaviti pomanjšavo modela. Za pomanjšavo uporabimo
+ukaz za skaliranje, ki posamezne koordinate množi s konstanto 1/3.14,
+preden se izriše. Podprogram za izris je naslednji:
+{\scriptsize\begin{verbatim}
+subroutine display
+include 'GL/fgl.h'
+call fglClear(GL_COLOR_BUFFER_BIT)
+call fglScalef(1/3.14, 1/3.14, 1.0)
+call fglBegin(GL_LINE_STRIP)
+do x=-3.14, 3.14, 0.6
+y = sin(x)
+call fglVertex2f(x, y)
+end do
+call fglEnd
+call fglFlush
+end
+\end{verbatim}}
+Prednost takega načina razmišljanja se pokaže, že ko
+želimo pod sinusom narisati še krivuljo kosinusa. Seveda ni
+možno obeh krivulj risati z \emph{GL\_LINE\_STRIP} v isti
+zanki. Zato se odločimo za ponovno risanje v lokalnem
+koordinatnem sistemu in prednastavimo pomik navzdol za 1.5 enote.
+{\scriptsize\begin{verbatim}
+subroutine display
+include 'GL/fgl.h'
+call fglClear(GL_COLOR_BUFFER_BIT)
+call fglScalef(1/3.14, 1/3.14, 1.0)
+call fglBegin(GL_LINE_STRIP)
+do x=-3.14, 3.14, 0.6
+y = sin(x)
+call fglVertex2f(x, y)
+end do
+call fglEnd
+call fglTranslatef(0.0, -1.5, 0.0)
+call fglBegin(GL_LINE_STRIP)
+do x=-3.14, 3.14, 0.6
+y = cos(x)
+call fglVertex2f(x, y)
+end do
+call fglEnd
+call fglFlush
+end
+\end{verbatim}}
+Podani program za kosinus ne nastavlja ponovno skaliranja, saj je ukaz
+že pred tem nastavil pomanjšavo. Translacija za -1.5 se izvede
+v koordinatnem sistemu kosinusa. Splošen napotek za razumevanje
+transformacije vsakega vozlišča je, da se za podano koordinato
+upoštevajo transformacije, kot so napisane od spodaj na
+vzgor. Transformacija, ki se izvede zadnja je torej napisana na prvem
+mestu v programu. Tak način transformiranja točk nam
+omogoča enostavnejše modeliranje. Koordinata $y$ kosinusa se
+izračuna tako, da se pred izrisom najprej vsaki točki $y$
+prišteje translacija -1.5 in potem se še izvede skaliranje
+tako, da se ta vmesna točka pomnoži še z 1/3.14. 
+
+
+\subsection{Nadzor transformacijske matrike}
+OpenGL pa za izračun koordinat ne hrani vse zgodovine posameznih
+transformacij za nazaj, saj bi bilo to računsko potratno. Vse te
+transformacije, ki jih v poljubnem zaporedju navajamo v programu,
+popravljajo transformacijsko matriko. OpenGL ima le dve aktivni
+transformacijski matriki, ki jih uporablja za poračun koordinat.
+Prva matrika je modelna, druga pa je projekcijska. Mi bomo
+uporabljali le modelno transformacijo in upoštevali, da
+projekcijska matrika omogoča prikaz ravnine $(x,y)$ v področju
+[-1,1]. Modelna matrika je tudi stalno aktivna, če se ne
+izbere projekcijsko.
+
+Modelna matrika se ob vsakem klicu transformacijskega podprograma
+popravi. Začetna oblika modelne matrike je enotska. Vsak klic
+podprograma \emph{Translate}, \emph{Scale} in \emph{Rotate} pa matriko
+popravi tako, da so upoštevane vse prejšnje transformacije in
+nad njimi še novo podana transformacija. Matrika je torej stalna,
+kar se kaže tudi v napaki prejšnjega programa za izris sinusa
+in kosinusa, ki je pri vsakem ponovnem izrisu trikrat manjši. To
+lahko preverimo tako, da okno prekrijemo s kakim drugim oknom in ga
+potem ponovno odkrijemo. Kot že omenjeno, je na začetku
+programa matrika enotska. S podprogramom \emph{fglLoadIdentity} na
+začetku bi lahko to tudi zagotovili ob vsakem izrisu.
+
+Za bolj zahtevne transformacije je potrebno matriko začasno
+shraniti in obnoviti. OpenGL ima v ta namen poseben pomnilnik v obliki
+sklada, v katerega lahko shranjujemo trenutno
+transformacijsko matriko. V pomnilniku oblike LIFO (\emph{Last In,
+  First Out}) je prostora je za najmanj 32 matrik. Pomnilnik si lahko
+predstavljamo kot hladilnik, v katerega shranjujemo matrike. Matriko, ki
+jo želimo shraniti, potisnemo na začetek in to tako, da
+vse ostale matrike potisnemo malo naprej na polici. Ko nekaj želimo
+iz hladilnika, je to lahko le zadnja matrika. če
+želimo predzadnjo, moramo poprej vzeti zadnjo. Za shranitev
+trenutne matrike se uporabi \textbf{glPushMatrix}, za ponastavitev iz
+sklada pa uporabimo \textbf{glPopMatrix}. Izkaže se, da je za
+modeliranje taka oblika pomnilnika povsem primerna. 
+
+Za primer vzemimo primer kocke sestavljene iz šestih ploskev. Za
+izris kvadrata obstaja že krajša funkcija \texttt{glRectf(x1,
+  y1, x2, y2)} za ravnino $z=0$. če želimo imeti kvadrat v
+poljubni ravnini, pa uporabimo transformacije. 
+{\scriptsize
+\begin{verbatim}
+subroutine kvadrat(i)
+real r(6), g(6), b(6)
+data r /1,0,0,1,1,1/, g /0,1,0,1,0,0/
+data b /0,0,1,0,1,1/
+call fglPushMatrix
+call fglColor3f(r(i), g(i), b(i))
+call fglTranslatef(0.0, 0.0, 1.0)
+call fglRectf(-1.0, -1.0, 1.0, 1.0)
+call fglPopMatrix
+end
+
+subroutine display
+implicit none
+include 'GL/fgl.h'
+call fglClear(GL_COLOR_BUFFER_BIT+GL_DEPTH_BUFFER_BIT)
+call fglPushMatrix
+call fglRotatef(30.0, 1.0, 0.0, 0.0)
+call fglRotatef(30.0, 0.0, 1.0, 0.0)
+call fglScalef(0.5, 0.5, 0.5)
+call kvadrat(1)
+call fglRotatef(90.0, 0.0, 1.0, 0.0)
+call kvadrat(2)
+call fglRotatef(90.0, 0.0, 1.0, 0.0)
+call kvadrat(3)
+call fglRotatef(90.0, 0.0, 1.0, 0.0)
+call kvadrat(4)
+call fglRotatef(90.0, 1.0, 0.0, 0.0)
+call kvadrat(5)
+call fglRotatef(180.0, 1.0, 0.0, 0.0)
+call kvadrat(6)
+call fglPopMatrix
+call fglFlush
+end
+
+program kocka
+external display
+include 'GL/fglut.h'
+include 'GL/fgl.h'
+call fglutinit
+call fglutInitDisplayMode(GLUT_SINGLE+GLUT_DEPTH)
+call fglutCreateWindow('Fortran GLUT program')
+call fglutDisplayFunc(display)
+call fglEnable(GL_DEPTH_TEST)
+call fglutmainloop
+end
+\end{verbatim}
+} Podprogram \emph{kvadrat} je narejen tako, da riše transliran
+kvadrat v ravnini $z=1$. To lahko razumemo kot nov primitiv, saj par
+ukazov Push/Pop ne popravlja transformacije ob klicu podprograma.
+šest stranic se riše z rotacijo osnovne stranice okoli osi y
+in x. Modelna matrika se shani z začetnim ukazom \emph{Push} in
+potem ponovno obnovi z ukazom \emph{Pop}.
+
+
+\subsection{Globinski pomilnik}
+Da se ploskve v prostoru pravilno izrisujejo tudi takrat, ko
+rišemo ploskvice za drugimi, je potrebno uporabiti globinski
+pomnilnik ali \emph{z-buffer}. To pa mora omogočati že sam
+okenski sistem, zato je potrebno tak način prikaza zahtevati že
+pri \texttt{fglutInitDisplayMode} in kasneje še dopovedati GL
+stroju, da poleg barve točk na zaslonu shranjuje še koordinato
+$z$ v svoj pomnilnik. S tem pomnilnikom GL ob rasterizaciji lika za
+vsako točko ugotovi, če je že kakšna točka po
+ globini pred njim in jo zato ne riše. Z ukazom
+\texttt{fglEnable(GL\_DEPTH\_TEST)} se zahteva izračunavanje
+globine, ki jo je potrebno tako kot barvo pred vsakim začetkom
+risanja pobrisati z ukazom \texttt{fglClear}.
+
+\begin{figure}[htbp]
+  \centering
+  \includegraphics{half-cube}
+  \caption{Kocka brez spodnjega in zgornjega pokrova (kvadrat(5) in kvadrat(6)}
+  \label{fig:half-cube}
+\end{figure}
+
+če rišemo zaprte modele, potem notranjosti ni možno
+videti. Primer odprtega modela kaže slika \ref{fig:half-cube}. V
+takih primerih se ob uporabi prostorskega pomnilnika običajno kar
+polovica ploskvic modela prekrije v celoti in kasneje na zaslonu ni
+vidna. Skupna značilnost vseh teh ploskvic, ki se prekrijejo je,
+da imajo normalo površine negativno ($n_z < 0$). Da se izogemo
+nepotrebni rasterizaciji teh ploskvic, vključimo
+\texttt{GL\_CULL\_FACE}. Da pa bo izločanje delovalo, mora imeti
+GL podatek za normalo površine, ki jo je potrebno podati pred
+podatki v vozliščih. Za pravilno delovanje globinskega
+pomnilnika je potrebna tudi nastavitev projekcijske matrike kot je to
+opisano v \S\ref{sec:viewing}.
+
+\subsection{Animacija}
+\label{sec:animate}
+Imejmo primer animacije vozil na avtocesti. Predstavljeno bo
+cestišče v eno smer z dvema pasovoma, voznim in prehitevalnim.
+Vozila imajo začetni položaj in hitrost. Opazujemo
+vozišče dolžine 500 metrov. Hitrost vozila med vožnjo se ne
+spreminja. Spreminja se le položaj vozil (x, y) na
+cestišču, ki jih izriše  podprogram \texttt{vozilo}.
+
+{\scriptsize\begin{verbatim}
+subroutine display
+implicit none
+include 'GL/fgl.h'
+common /vozila/ y(5), v(5)
+real y, v, pas
+integer i
+data y /0,50,120,170,200/
+data v /50,30,45,31,33/
+call fglClear(GL_COLOR_BUFFER_BIT)
+call fglPushMatrix
+call fglRotatef(-45.0, 0.0, 0.0, 1.0)
+call fglTranslatef(0.0, -1.0, 0.0)
+call fglScalef(0.004, 0.004, 0.004)
+call fglColor3f(0.0, 0.0, 0.0)
+call fglRectf(-4.0, 0.0, 4.0, 500.0)
+call fglTranslatef(0.0, -50.0, 0.0)
+do i=1,5
+   if (i.ne.5 .and. y(i+1)-y(i).lt.10.0) then
+     pas=-2.0
+   else
+      pas = 2.0
+   end if
+   call vozilo(y(i), pas)
+end do
+call fglPopMatrix
+call fglutSwapBuffers
+end
+
+subroutine vozilo(y, pas)
+call fglPushMatrix
+call fglColor3f(1.0, 1.0, 1.0)
+call fglTranslatef(pas, y, 0.5)
+call fglRectf(-2.0, 0.0, 2.0, 6.0)
+call fglPopMatrix
+end
+
+subroutine ura(n)
+common /vozila/ y(5), v(5)
+real y, v, dt
+dt = 0.1
+do i=1,5
+  y(i)=y(i)+v(i)*dt
+end do
+call fglutPostRedisplay
+call fglutTimerfunc(100, ura, 0)
+end
+
+program Mad Max
+external display
+external ura
+include 'GL/fglut.h'
+integer window
+call fglutInit
+call fglutInitDisplayMode(GLUT_RGB+GLUT_DOUBLE)
+call fglutCreateWindow('Avtocesta')
+call fglClearColor(0.0, 0.5, 0.0, 0.0)
+call fglutDisplayFunc(display)
+call fglutTimerFunc(100, ura, 0)
+call fglutMainLoop
+end
+\end{verbatim}
+}
+
+Pas predstavlja odmik v smeri $x$ od sredine cestišča. Vse
+enote so v metrih. Vozilo je zaradi sorazmerja narisano
+nekoliko večje. Za animacije je primernejša uporaba dvojnega
+pomnilnika \texttt{GLUT\_DOUBLE}. S tem se izognemo težavam izrisa,
+saj v trenutku, ko se zgornja plast izrisuje, nemoteno rišemo v
+spodnjo plast. Ko je spodnja plast izdelana z ukazom
+\emph{fglutSwapBuffers}, zamenjamo trenutni prikaz.
+
+Za animacijo, pri kateri je zahtevano točno časovno zaporedje je
+primerno uporabiti uro (\emph{timer}), ki program opozori, da je
+pretekel predpisani čas in da je potrebno izračunati nov
+položaj vozil. V našem primeru je podana spremeba vsakih 100~ms
+in zato nov položaj v smeri $y$ linearno narašča za $v(i)
+dt$, kjer je hitrost podana v metrih na sekundo. Izbor 0.1s za premik
+pomeni 1/0.1=10 posnetkov na sekundo, kar je spodnja meja pri
+animacijah. Po poračunu novih položajev pošljemo
+sporočilo \emph{fglutPostRedisplay}, da se na novo izriše
+scena. Lahko bi tudi neposredno klicali \texttt{display}, vendar bi
+bilo potem potrebno zagotoviti še kompenzacijo hitrosti, saj
+že v podprogramu ura izgubimo nekaj časa pri izrečunu
+novih položajev. Prostorski pomnilnik v tem primeru ni potreben,
+saj je zagotovljeno, da se izrisi prekrijejo v pravilnem vrstnem redu.
+
+\subsection{Transformacije pogleda}
+\label{sec:viewing}
+Za zahtevnejše načine gledanja na model je potrebno nastaviti
+projekcijo modela iz svetovnih koordinat v normalizirane oz. zaslonske
+koordinate. V praksi obstajata dva načina projekcije: ortografska in
+perspektivna. V tehniški predstavitvah se uporablja predvsem
+paralelna oz. ortografska projekcija. Le v primeru animacije, kjer
+želimo poudariti bližino in oddaljenost določenih
+objektov, se uporablja tudi perspektivna projekcija.
+\begin{figure}[htbp]
+  \centering
+  \includegraphics[width=3in]{viewing}
+  \caption{Zaporedje pretvorbe koordinat vozlišč}
+  \label{fig:viewing}
+\end{figure}
+
+OpenGL ločuje projekcijsko matriko in modelno matriko zato,
+da ni potrebno nastavljati projekcije pri vsakem izrisu.  Slika
+\ref{fig:viewing} kaže zaporedje transformacij iz svetovnih
+koordinat v zaslonske. Pri risanju modela običajno začnemo z
+enotsko \emph{ModelView} matriko. 
+
+Najpreprostejši način prikaza, kot je bil prikazan tudi v
+dosedanjih primerih je, da stlačimo naš model s
+transformacijami v privzete normalizirane koordinate [-1, 1]. Pri tem
+načinu sta tako modelna kot projekcijska matrika enotski. Modelna
+matrika je enotska le na začetku vsakega risanja, projekcijska pa
+je konstantna ves čas. Pri takem načinu ni potrebno
+preklapljati med trenutno aktivnima projekcijama. In če se
+zadovoljimo s takim načinom, potem zadostuje tudi
+privzeta zaslonska transformacija pri spremembi velikosti okna, ki je
+pri sistemu GLUT le enovrstičen ukaz:
+
+{\scriptsize\texttt{call fglViewport (0, 0, width, height)}}
+
+Nekoliko zahtevnejša je sorazmerna sprememba,
+ki ne bo anamorfično popravljala velikosti okna:
+{\scriptsize\begin{verbatim}
+subroutine  reshape (w, h)
+integer w, h
+implicit none
+include 'GL/fgl.h'
+common /viewport/ width, height
+integer width, height
+real*8 left, right, bottom, top, znear, zfar
+width = w
+height = h
+if (w .ge. h) then
+        left = -width/(1.0*height)
+        right = width/(1.0*height)
+        bottom = -1.0
+        top = 1.0
+else
+        left = -1.0
+        right = 1.0
+        bottom = -height/(1.0*width)
+        top = height/(1.0*width)
+end if
+znear = -1.0
+zfar = 1.0
+call fglViewport (0, 0, width, height)
+call fglMatrixMode (GL_PROJECTION)
+call fglLoadIdentity
+call fglOrtho(left, right, bottom, top, znear, zfar)
+call fglMatrixMode(GL_MODELVIEW)
+end
+\end{verbatim}
+}
+    
+Predstavljeni podprogram se priporoča v uporabo za vse programe,
+ki pripravljajo model v velikosti [-1,~1] za \emph{ModelView}. če
+bi želeli dodati modelno transformacijo v \emph{reshape}, potem za
+zadnjo vrstico dopišemo še modelno transformacijo in nato v
+programu za izris pred začetkom le obnovimo stanje modelne
+matrike. Primer animacije \ref{sec:animate} bi tako imel namesto
+nastavitve modelne transformacije slednje v podprogramu \emph{reshape}.
+Začetna nastavitev modelne matrike pred začetkom izrisa v
+podprogramu \emph{display} pa bi bila:
+{\scriptsize\begin{verbatim}
+call fglClear(GL_COLOR_BUFFER_BIT)
+call fglPushMatrix
+... izris
+call fglPopMatrix
+\end{verbatim}
+}
+Takoj za brisanjem zaslona z ukazom \emph{Push} shranimo modelno
+matriko in jo ob koncu ponovno nastavimo na začetno vrednost.
+V podprogramu \emph{reshape}, pa modelno matriko popravljamo:
+{\scriptsize\begin{verbatim}
+call fglMatrixMode(GL_MODELVIEW)
+call fglLoadIdentity
+call fglRotatef(-45.0, 0.0, 0.0, 1.0)
+call fglTranslatef(0.0, -1.0, 0.0)
+call fglScalef(0.004, 0.004, 0.004)
+\end{verbatim}
+}
+Tak pristop nekoliko jasneje predstavi program, saj so vse enote, s
+katerimi manipuliramo, v programu za izris v svetovnih oz. modelnih
+koordinatah. V spošnem se priporoča nastavitev projekcije za
+vse modele, ki uporabljajo izris ploskev. To pa zaradi tega, ker je
+privzeta projekcijska matrika enotska. Poglejmo to na primeru
+paralelne projekcije \emph{glOrtho(l,r,b,,n,f)}:
+$$
+   PM = \left[ 
+     \begin{array}{cccc}
+       \frac{2}{r-l} &      0        &       0        & \frac{r+l}{l-r} \cr 
+               0     & \frac{2}{t-b} &       0        & \frac{t+b}{t-b} \cr 
+               0     &      0        & \frac{2}{f-n}  & \frac{f+n}{f-n} \cr 
+               0     &      0        &       0        &      1          \cr
+     \end{array}
+     \right]\quad .
+$$
+Za primer normalizacijskega prostora v obsegu [-1,1] je tako matrika paralelne
+projekcije
+$$
+   PM(-1, 1, -1, 1, -1, 1) = \left[ 
+     \begin{array}{cccc}
+       1 &   0   &   0   & 0 \cr 
+       0 &   1   &   0   & 0 \cr 
+       0 &   0   &  -1   & 0 \cr 
+       0 &   0   &   0   & 1 \cr 
+     \end{array}
+     \right]\quad ,
+$$
+kar se razlikuje od enotske prav v koordinati $z$. če bi
+projekcijsko matriko ohranili enotsko, potem bi to pomenilo, da objekt
+gledamo kot zrcalno sliko zadnje strani. Nastavitev projekcijske matrike
+je torej obvezna za vse izrise ploskvic po globini, kot tudi za modele
+z osenčenjem. Zaradi tega je tudi program za izris kocke
+nelogično postavil v ospredje modro stranico in ne rdečo.
+
+= Osvetlitev =
+Do sedaj predstavljeni primeri so uporabljali le sintetične barve.
+To pomeni, da se barva vsake ploskvice ne spreminja v odvisnosti od
+položaja v prostoru. Tak način prikaza je uporaben le za
+omejen nabor prostorskih modelov. Neprimeren je že za vse modele,
+ki imajo površine sestavljene iz primitivov in te površine
+niso ravninske. Za primer kocke (slika \ref{fig:half-cube}) je bilo
+potrebno za vsako stranico nastaviti svojo barvo, da smo lahko dobili
+vtis prostora. če bi kocko risali le z eno barvo, potem bi dobili
+na zaslon le obris. 
+
+Za bolj realističen izris je potrebno vključiti računanje
+osvetlitve.  žal osvetlitev zajema veliko parametrov, ki jih je
+potrebno nastaviti preden lahko karkoli dobimo na zaslonu. Tako je
+potrebno nastavljati položaj in lastnosti luči, osvetlitveni
+model in lastnosti površin modelov. Za vsako luč se lahko tako
+nastavi 10 lastnosti in vsaka površina ima 5 lastnosti materiala.
+
+Kot predpogoj za pravilno osvetljen model pa je podana normala v
+vsakem vozlišču vsake ploskvice. Najpreprostejši način
+pri uporabi osvetlitve je, da parametre luči ne nastavljamo in da
+uporabimo nastavljanje lastnosti materiala površine le z ukazom za
+barvo. S tem vpeljemo veliko  predpostavk, ki pa so za šolsko rabo
+povsem uporabne. Predpostavljena je le ena luč bele svetlobe s
+položajem $(0, 0, 1)$ in difuzni odboj svetlobe na
+površini. Barvo površine podajamo kar z običajnim ukazom
+za barvo. Program za izris osenčenega modela kocke je tako v
+minimalni obliki naslednji:
+
+{\scriptsize\begin{verbatim}
+subroutine kvadrat()
+call fglPushMatrix
+call fglTranslatef(0.0, 0.0, 1.0)
+call fglNormal3f(0.0, 0.0, 1.0)
+call fglRectf(-1.0, -1.0, 1.0, 1.0)
+call fglPopMatrix
+end
+
+subroutine display
+implicit none
+include 'GL/fgl.h'
+call fglClear(GL_COLOR_BUFFER_BIT+GL_DEPTH_BUFFER_BIT)
+call fglColor3f(0.7, 0.6, 0.2)
+call fglPushMatrix
+call fglScalef(0.5, 0.5, 0.5)
+call kvadrat
+call fglRotatef(90.0, 0.0, 1.0, 0.0)
+call kvadrat
+call fglRotatef(90.0, 0.0, 1.0, 0.0)
+call kvadrat
+call fglRotatef(90.0, 0.0, 1.0, 0.0)
+call kvadrat
+call fglRotatef(90.0, 1.0, 0.0, 0.0)
+call kvadrat
+call fglRotatef(180.0, 1.0, 0.0, 0.0)
+call kvadrat
+call fglPopMatrix
+call fglFlush
+end
+
+
+program kocka
+external display
+external reshape
+include 'GL/fglut.h'
+include 'GL/fgl.h'
+call fglutinit
+call fglutinitdisplaymode(GLUT_SINGLE+GLUT_DEPTH)
+call fglutcreatewindow('Osencena kocka')
+call fglutDisplayFunc(display)
+call fglutReshapeFunc(reshape)
+call fglClearColor(1.0, 1.0, 1.0, 1.0)
+call fglEnable(GL_LIGHTING)
+call fglEnable(GL_LIGHT0)
+call fglEnable(GL_DEPTH_TEST)
+call fglEnable(GL_COLOR_MATERIAL)
+call fglutMainLoop
+end
+
+subroutine  reshape (w, h)
+integer w, h
+implicit none
+include 'GL/fgl.h'
+real*8 l
+l = 1.0
+call fglViewport (0, 0, w, h)
+call fglMatrixMode (GL_PROJECTION)
+call fglLoadIdentity
+call fglOrtho(-l, l, -l, l, -l, l)
+call fglMatrixMode(GL_MODELVIEW)
+call fglLoadIdentity
+call fglRotatef(30.0, 1.0, 0.0, 0.0)
+call fglRotatef(30.0, 0.0, 1.0, 0.0)
+end
+\end{verbatim}
+}
+
+Razširjeni primitiv smo poenostavili tako, da ne vsebuje več
+definicije barve, ampak le geometrijo. Obvezno je bilo potrebno podati
+izračun normale. Za naš primitiv kvadrata je to $(0,0,1)$.
+Program za izris v bistvu ni spremenjen, le da je sedaj
+transformacija modela preseljena v podprogram za nastavitev velikosti
+okna \texttt{reshape}. V glavnem programu pa je potrebno najprej
+vključiti računanje osvetlitve \emph{GL\_LIGHTING},
+prižgati je potrebno luč št 0, ki ima začetni
+položaj $(0,0,1)$. 
+
+\begin{figure}[htbp]
+  \centering
+  \includegraphics[width=2.5in]{cube-l}
+  \caption{Osenčen model kocke}
+  \label{fig:cube-l}
+\end{figure}
+
+Z vključitvijo \emph{GL\_COLOR\_MATERIAL}
+pa poenostavimo podajanje barve za material površine tako, da vsi
+klici podprogramov \emph{Color} nastavljajo privzeto difuzno in
+ambientno barvo površine. Slika \ref{fig:cube-l} prikazuje
+rezultat upodabljanja z osvetlitvijo. 
+
+
+
+= Tekst =
+OpenGL sam ne podpira teksta in je zato potrebno uporabiti razne
+prijeme za izris teksta v prostoru. Možnih je več načinov
+za risanje besedila:
+\begin{description}
+\item[stroke] črke so izrisane s črtami v prostoru modela
+\item[bitmap] črke so izrisane na zaslon
+\item[teksture] črke so izrisane rastrsko v prostoru modela
+\end{description}
+V šolskih primerih so najbolj uporabni že izdelani fonti v
+knjižnici GLUT. Možne so naslednje številke fontov:
+{\small
+\begin{enumerate}
+\item GLUT\_STROKE\_ROMAN
+\item GLUT\_STROKE\_MONO\_ROMAN
+\item GLUT\_BITMAP\_9\_BY\_15             
+\item GLUT\_BITMAP\_8\_BY\_13             
+\item GLUT\_BITMAP\_TIMES\_ROMAN\_10      
+\item GLUT\_BITMAP\_TIMES\_ROMAN\_24      
+\item GLUT\_BITMAP\_HELVETICA\_10        
+\item GLUT\_BITMAP\_HELVETICA\_12        
+\item GLUT\_BITMAP\_HELVETICA\_18        
+\end{enumerate}
+}
+
+Za primer razširimo program za izris osenčene kocke z
+besedilom na vsaki stranici. Podprogram \emph{kvadrat} kot argument
+vzame besedilo. Začetek izpisa premakne za malenkost višje in
+začne v koordinati $x=-0.8$. Ker pa ne želimo, da se besedilo
+senči je tu potrebno izklapljanje senčenja takrat, ko
+izrisujemo posamezne črke. Ker so črke v vnaprej določeni
+velikost, jih je potrebno ustrezno pomanjšati s
+skaliranjem. Podprogram \texttt{fglutStrokeCharacter} po vsaki
+izrisani črti sam nastavi pomik v smeri x za širino izrisane
+črke. 
+
+{\scriptsize\begin{verbatim}
+subroutine kvadrat(s)
+include 'GL/fgl.h'
+character s*(*), c
+call fglPushMatrix
+call fglTranslatef(0.0, 0.0, 1.0)
+call fglNormal3f(0.0, 0.0, 1.0)
+call fglRectf(-1.0, -1.0, 1.0, 1.0)
+call fglTranslatef(-0.8, 0.0, 0.01)
+call fglDisable(GL_LIGHTING)
+call fglScalef(0.003, 0.003, 0.003)
+call fglColor3f(1.0, 0.0, 0.0)
+lenc = len(s)
+do i=1,lenc
+  c = s(i:i)
+  call fglutStrokeCharacter(1, ichar(c))
+end do
+call fglEnable(GL_LIGHTING)
+call fglPopMatrix
+end
+
+subroutine display
+implicit none
+include 'GL/fgl.h'
+real mat(4)
+data mat /0.9, 0.6, 0.3, 1.0/ 
+call fglClear(GL_COLOR_BUFFER_BIT)
+call fglClear(GL_DEPTH_BUFFER_BIT)
+call fglPushMatrix
+call fglRotatef(30.0, 1.0, 0.0, 0.0)
+call fglRotatef(30.0, 0.0, 1.0, 0.0)
+call fglScalef(0.5, 0.5, 0.5)
+call fglMaterialfv(GL_FRONT, GL_DIFFUSE, mat)
+call kvadrat('Spredaj')
+call fglRotatef(90.0, 0.0, 1.0, 0.0)
+call kvadrat('Desno')
+call fglRotatef(90.0, 0.0, 1.0, 0.0)
+call kvadrat('Zadaj')
+call fglRotatef(90.0, 0.0, 1.0, 0.0)
+call kvadrat('Levo')
+call fglRotatef(90.0, 1.0, 0.0, 0.0)
+call kvadrat('Spodaj')
+call fglRotatef(180.0, 1.0, 0.0, 0.0)
+call kvadrat('Zgoraj')
+call fglPopMatrix
+call fglFlush
+end
+
+subroutine reshape(w, h)
+include 'GL/fgl.h'
+integer w, h
+real*8 l
+l = 1
+call fglViewPort(0, 0, w, h)
+call fglMatrixMode(GL_PROJECTION)
+call fglLoadIdentity
+call fglOrtho(-l,l,-l,l,-l,l)
+call fglMatrixMode(GL_MODELVIEW)
+call fglLoadIdentity
+end
+
+program crta
+external display
+external reshape
+include 'GL/fglut.h'
+include 'GL/fgl.h'
+call fglutinit
+call fglutinitdisplaymode(GLUT_SINGLE+GLUT_DEPTH)
+call fglutcreatewindow('Fortran GLUT program')
+call fglutDisplayFunc(display)
+call fglutReshapeFunc(reshape)
+call fglEnable(GL_DEPTH_TEST)
+call fglEnable(GL_LIGHTING)
+call fglEnable(GL_LIGHT0)
+call fglClearColor(1.0, 1.0, 1.0, 1.0)
+call fglutmainloop
+end
+\end{verbatim}
+}
+
+\begin{figure}[htbp]
+  \centering
+  \includegraphics[width=2.5in]{cube-f}
+  \caption{Osenčen model kocke z napisi}
+  \label{fig:cube-f}
+\end{figure}
+
+Podajanje barve za površino je spremenjeno tako, da se ne uporabi
+funkcije \emph{Color} ampak normalno funkcijo za podajanje lastnosti
+materialaf \texttt{glMaterialfv}. Rezultat kaže slika
+\ref{fig:cube-f}. če bi napisali komentar pred izrisom
+štirikotnika, potem bi bilo vidno besedilo tudi za ostale
+(skrite) strani.
+
+Včasih pa raje želimo, da se besedilo na zaslonu ne
+izrisuje rotirano in senčeno, temveč da se le pojavi na
+določenem položaju v prostoru in potem izriše v zaslonskih
+koordinatah. V ta namen uporabimo \emph{bitmap} fonte in naslednji
+podprogram za izpis besedila:
+{\scriptsize\begin{verbatim}
+subroutine output(x,y,z,s)
+character s*(*)
+call fglRasterPos3f(x,y,z)
+lenc = len(s)
+do i=1,lenc
+  call fglutBitmapCharacter(6, ichar(s(i:i)))
+end do
+end
+\end{verbatim}
+}
+Primer izrisa z bitmap fonti kaže slika \ref{fig:cube-b}
+\begin{figure}[htbp]
+  \centering
+  \includegraphics[width=2.5in]{cube-b}
+  \caption{Osenčen model kocke z \emph{bitmap} napisi}
+  \label{fig:cube-b}
+\end{figure}
+
+
+= Uporabniški vmesnik =
+V nadaljevanju so prikazani primeri programov, ki izkoriščajo
+dodatne funkcionalnost knjižnice GLUT za vnos dodatnih podatkov v
+program. To je predvsem uporaba tipk in miške. 
+
+\subsection{Rotacija s tipkami}
+Rotiramo že vgrajeni geometrijski model čajnika s tipkami \textbf{x,
+y, z}. Vsak pritisk na tipko poveča kot rotacije za pet stopinj.
+Podatke o trenutni rotaciji prenašamo s poljem \texttt{common}. Ker
+izrisujemo žični model, podprogram za \emph{reshape} ni
+potreben. Podprogram \emph{keyboard} ob pritisku na tipko dobi tudi
+informacijo o zaslonskem položaju miške.
+
+{\scriptsize\begin{verbatim}
+subroutine display
+implicit none
+include 'GL/fgl.h'
+common /rotation/ rx, ry, rz
+real rx, ry, rz
+call fglClear(GL_COLOR_BUFFER_BIT)
+call fglColor3f(0.5, 0.4, 1.0)
+call fglPushMatrix
+call fglRotatef(rx, 1.0, 0.0, 0.0)
+call fglRotatef(ry, 0.0, 1.0, 0.0)
+call fglRotatef(rz, 0.0, 0.0, 1.0)
+call fglutWireTeapot(dble(r))
+call fglPopMatrix
+call fglutSwapBuffers
+end
+
+subroutine keyboard(key,x,y)
+common /rotation/ rx, ry, rz
+integer key,x,y
+print *, 'Key ', char(key),  key, ' at', x, y
+if (key .eq. ichar('x')) rx = rx + 5.0
+if (key .eq. ichar('y')) ry = ry + 5.0
+if (key .eq. ichar('z')) rz = rz + 5.0
+call fglutpostredisplay
+end
+
+program teapot
+external display
+external keyboard
+include 'GL/fglut.h'
+integer window
+call fglutInit
+call fglutInitDisplayMode(ior(GLUT_DOUBLE,GLUT_RGB))
+window = fglutCreateWindow('Use keys x, y, and z')
+call fglutDisplayFunc(display)
+call fglutKeyboardFunc(keyboard)
+call fglutMainLoop
+end
+\end{verbatim}
+}
+
+
+\subsection{Miška in inverzna projekcija}
+Za vsak pritisk gumba miške lahko dobimo poleg koordinate tudi
+še stanje gumbov. Naslednji primer prikazuje risanje črte v
+ravnini (x,y) s tem, da je potrebno zaslonske koordinate pretvoriti
+nazaj v modelne.
+{\scriptsize\begin{verbatim}
+subroutine redraw
+implicit none
+include 'GL/fgl.h'
+common /vertices/ n, vertex(2, 100)
+integer n, i
+real vertex
+call fglClear(GL_COLOR_BUFFER_BIT)
+call fglbegin(GL_LINE_STRIP)
+do i = 1,n
+        call fglVertex2f(vertex(1, i), vertex(2, i))
+end do
+call fglend
+call fglFlush
+end
+
+subroutine mouse (button, state, x, y) 
+implicit none
+include 'GL/fglut.h'
+include 'GL/fgl.h'
+include 'GL/fglu.h'
+common /vertices/ n, vertex(2, 100)
+integer n, i
+real vertex
+integer button, state, x, y
+integer viewport(4)
+real*8 mvmatrix(16), projmatrix(16)
+real*8 wx, wy, wz               ! returned world x, y, z coords
+real*8 px, py, pz               ! picked window coortinates
+integer status
+
+if (button .eq. GLUT_LEFT_BUTTON) then
+ if (state .eq. GLUT_DOWN) then
+        call fglGetIntegerv (GL_VIEWPORT, viewport)
+        call fglGetDoublev (GL_MODELVIEW_MATRIX, mvmatrix)
+        call fglGetDoublev (GL_PROJECTION_MATRIX, projmatrix)
+        note viewport(4) is height of window in pixels 
+        px = x
+        py = viewport(4) -  y - 1
+        pz = 0.0
+        print *, ' Coordinates at cursor are ', px, py
+        status = fgluUnProject (px, py, pz,  mvmatrix, 
+                    projmatrix,  viewport, wx, wy, wz)
+        print *, 'World coords at z=0.0 are ', wx, wy, wz
+        n = n + 1
+        vertex(1, n) = wx
+        vertex(2, n) = wy
+        call fglutPostRedisplay
+ end if
+end if
+end
+
+
+program main
+external redraw
+external mouse
+include 'GL/fglut.h'
+call fglutinit
+call fglutinitdisplaymode(ior(GLUT_SINGLE,GLUT_RGB))
+call fglutInitWindowSize (500, 500)
+call fglutInitWindowPosition (100, 100)
+window = fglutcreatewindow('Click in window')
+call fglutdisplayfunc(redraw)
+call fglutMouseFunc(mouse)
+call fglutmainloop
+end
+\end{verbatim}
+}
+
+
+
+\subsection{Kvaternionska rotacija}
+Naslednji program prikazuje vrtenje osenčenega čajnika z
+miško. V ta namem se uporabi že izdelam podprogram v jeziku C,
+ki ga kličemo iz fortrana in nam omogoča kvaternionsko
+rotacijo. Za vrtenje enotske krogle je potrebno zaznati tako
+začetni pritisk na gumb (podprogram \emph{mouse}) kot vse
+naslednje pomike miške (podprogram \emph{motion}).
+
+
+{\scriptsize\begin{verbatim}
+subroutine display
+implicit none
+include 'GL/fgl.h'
+common /quaternion/ last(4), cur(4)
+real last, cur, m(4,4)
+call build_rotmatrix(m, cur)
+call fglLoadIdentity
+call fglMultMatrixf(m)
+call fglclear(GL_COLOR_BUFFER_BIT+GL_DEPTH_BUFFER_BIT)
+call fglutSolidTeapot(dble(0.5))
+call fglutSwapBuffers
+end
+
+subroutine motion (x, y) 
+include 'GL/fglut.h'
+include 'GL/fgl.h'
+implicit none
+integer x, y
+common /quaternion/ last(4), cur(4)
+common /mousestart/ beginx, beginy
+common /viewport/ width, height
+integer width, height
+integer beginx, beginy
+real last, cur
+real p1x, p1y, p2x, p2y
+p1x = (2.0*beginx - width)/width
+p1y = (height - 2.0*beginy)/height
+p2x = (2.0 * x - width) / width
+p2y = (height - 2.0 * y) / height
+call trackball(last,p1x, p1y, p2x, p2y)
+call add_quats(last, cur, cur)
+beginx = x
+beginy = y
+call fglutPostRedisplay
+end
+
+subroutine mouse (button, state, x, y) 
+implicit none
+integer button, state, x, y
+include 'GL/fglut.h'
+include 'GL/fgl.h'
+include 'GL/fglu.h'
+common /mousestart/ beginx, beginy
+integer beginx, beginy
+beginx = x
+beginy = y      
+end
+
+subroutine reshape(w, h)
+include 'GL/fgl.h'
+integer w, h
+real*8 l
+common /viewport/ width, height
+integer width, height
+width=w
+height=h
+l = 1
+call fglViewPort(0, 0, w, h)
+call fglMatrixMode(GL_PROJECTION)
+call fglLoadIdentity
+call fglOrtho(-l,l,-l,l,-l,l)
+call fglMatrixMode(GL_MODELVIEW)
+call fglLoadIdentity
+end
+
+program trackballdemo
+implicit none
+include 'GL/fglut.h'
+include 'GL/fgl.h'
+include 'GL/fglu.h'
+external display
+external motion
+external mouse
+external reshape
+integer window
+common /quaternion/ last(4), cur(4)
+real last, cur
+call trackball(cur, 0.0, 0.0, 0.0, 0.0)
+call fglutinit
+call fglutinitdisplaymode(GLUT_DOUBLE+GLUT_RGB+GLUT_DEPTH)
+window = fglutcreatewindow('Use mouse to rotate')
+call fglutdisplayfunc(display)
+call fglutmousefunc(mouse)
+call fglutmotionfunc(motion)
+call fglutreshapefunc(reshape)
+call fglEnable(GL_LIGHTING)
+call fglEnable(GL_LIGHT0)
+call fglEnable(GL_DEPTH_TEST)
+call fglutmainloop
+end
+\end{verbatim}
+}
+Predstavljeni program je sestavljen iz dveh delov. Kodo za rotacijo v
+jeziku C \texttt{trackball.c} uporabimo kod zunanje podprograme. 
+Rezultat osenčenega model, ki je bil obrnjen z miško, prikazuje
+slika \ref{fig:teapot}.
+\begin{figure}[htbp]
+  \centering
+  \includegraphics[width=2.1in]{teapot}
+  \caption{Osenčen model čajnika}
+\label{fig:teapot}
+\end{figure}
+
+= Razvojno okolje =
+Za šolske probleme smo pripravili razvojno okolje, ki omogoča
+prevajanje kode v jezikih F77, C++ in C za okenski sistem Windows.
+Razvojno okolje deluje v načunu ukazne vrstice in nima
+priloženega integriranega vmesnika. Vsi ukazi za popravljanje
+programov in prevajanje se tako podajajo v ukazni vrstici DOS okna
+(\emph{Start-Programs-Command Prompt}). 
+
+Osnova okolja je Borlandov C++ prevajalnik, ki ga lahko dobimo
+zastonj. Besedilo dogovora uporabe se nahaja v datoteki
+\emph{linence.txt}. Prevajanje v jeziku Fortran pa dosežemo z
+pretvorbo fortranske kode v C, nato sledi prevajanje v C-ju in
+povezovanje v končni program (\emph{.exe}). Končni program
+lahko zaženemo z DOS okna ali z dvoklikom na izvršni program. 
+Poleg Novega grafičnega okna vsak GLUT program uporablja še
+konzolo za morebiten vnos ali izpis z ukazoma \texttt{print *,} ali
+\texttt{read *,}
+
+\subsection{Namestitev}
+Namestitev je možna z CD-ROMA ali datoteke
+\texttt{bcc-fgl-full.zip}. V slednjem primeru je potrebno paketno
+datoteko odpakirati v začasen imenik, nakar sledi namestitev tako
+kot iz CD-ROM-a. 
+
+\begin{enumerate}
+\item Za namestitev je na disku C potrebnih 60 MB prostora! 
+\item Dvolkikni na \texttt{install.bat}
+\end{enumerate}
+
+
+
+\subsection{Dokumentacija}
+Po namestitvi se navodila z nahajajo v imeniku
+\verb|c:\bcc55\doc|. Priližena so naslednja navodila v obliki PDF:
+\begin{description}
+\item[redbook-*.pdf] OpenGL Programming Guide 
+\item[opengl-intro.pdf] Ta dokument
+\item[fgl.pdf] OpenGL reference
+\item[fglu.pdf] OpenGL Utility reference
+\item[fglut.pdf] GLUT
+\item[f2c.pdf] Prevajalnik za Fortran
+\end{description}
+
+V datoteki \texttt{} se nahaja ta dokument.  Iskanje
+po dokumentaciji za OpenGL ( \texttt{fgl.pdf, fglu.pdf}), izvedemo
+tako, da natipkamo npr.  \texttt{fglVertex3f(}
+
+
+\subsection{Prevajanje}
+Primeri so v imeniku \verb|c:\bcc55\examples|. 
+
+Pred prevajanjem je potrebno odpreti okno DOS
+\emph{Start-Run-command-OK} in nastaviti pot do prevajalnikov z
+ukazom
+\begin{verbatim}
+        PATH=\BCC55\bin;%PATH%
+\end{verbatim}
+
+
+Pomik v imenik naredimo z ukazom
+\begin{verbatim}
+         c:
+         cd \bcc55\examples
+\end{verbatim}
+
+
+Pot lahko nastavimo tudi za celoten sistem:
+\emph{Start-Settings-Control Panel-System-evironment->PATH} in dopišemo
+\verb|c:\bcc55\bin;| na začetku ali koncu obstoječe poti.
+
+Za prevajanje fortranskih datotek ne smemo uporabiti končnice \texttt{.f}
+Primer prevajanja začetnega primera \texttt{line.f} za izris črte:
+\begin{verbatim}
+       f77 line        
+\end{verbatim}
+Za najzahtevnejši primer čajnika uporabimo hkratno prevajanje
+fortranskega in C programa, ki oba med seboj tudi poveže v program
+\texttt{tblight.exe}
+\begin{verbatim}
+       f77 tblight trackball.c        
+\end{verbatim}
+če imamo več modulov, potem lahko že prevedene podprograme
+\texttt{.obj} le povežemo v izvršno kodo. Primer:
+\begin{verbatim}
+       f77 tblight trackball.obj
+\end{verbatim}
+
+Prevajanje in povezovanje v jeziku C se izvede z klicem prevajalnika
+        \emph{bcc32}.  Primer:
+\begin{verbatim}
+        bcc32 teapot.c        
+\end{verbatim}
+
+
+\subsection{Urejanje fortranskih in C programov:}
+Na urejanje kode lahko uporabimo DOS-ov urejevalnik EDIT ali Windows
+notepad. Oba imata svoje slabosti; EDIT ima težave z daljšimi
+imeni datotek, NOTEPAD pa nima prikaza trenutne vrstice in ob prvem
+shranjevanju datoteke lepi končnico \texttt{.txt}, tako da moramo
+datoteko kasneje preimenovati v \texttt{.f}. Kljub slabostim sta oba
+urejevalnika primerna za šolske probleme.
+
+V trenutnem imeniku DOS okna odtipkamo izbrani ukaz:
+\begin{verbatim}
+        notepad teapot.f
+        edit teapot.f
+\end{verbatim}
+